Človek je z okoljem povezan s petimi čutili: z vidom, sluhom, tipom, okusom in vonjem. Izmed vseh je najpomembnejši in najbolj kompliciran vid. Zapletena zgradba očesa, presega sposobnost povprečnega človeka, o predstavi njegove anatomije.

Očesno zrklo leži v očesni votlini, ki je obdana z maščobno blazino in nudi sproščeno premikanje zrkla. Zrklo premikamo s pomočjo šestih progastih mišic, ki opravljajo zahtevne usklajene premike obeh oči, okoli navpične, vodoravne in anatomske osi. Zaradi tega je vidno polje pri normalno zdravih ljudeh 90 - 105 kotnih stopinj navzven ter 60 - 70 stopinj navzgor, navzdol ali proti nosu. Oko je kot zelo pomembno čutilo, dobro zavarovano v koščeni očesni votlini očnici. Plast maščobnega tkiva ga varuje pretresljajev in omogoča, da mehko polzi, kadar se obrača.

beločnica, žilnica, mrežnica, roženica, šarenica, zenica, leča, mišičnati obroček, prednji zrkelni prekat, zadajšnji prekat, steklovina, vidni živec, zgornja veka s trepalnicami, solznica.

Glavni del očesa je zrklo: V njegovi notranjosti so čutnice, ki so občutljive za svetlobo. Pomožni in varovalni deli očesa pa so: veke s trepalnicami, solzila, obrvi in mišice, ki obračajo zrklo. Zrklo je kroglaste oblike. Njegova stena ima tri lupine: zunanjo beločnico, pod njo je žilnica; notranja pa je mrežnica.
Beločnica je trdna, tako da lahko varuje nežnejše notranje dele zrkla. Hkrati pa preprečuje, da ne vstopa svetloba od strani v oko. Spredaj je beločnica prozorna in nekoliko izbočena; ta del imenujemo roženica.
Žilnica je polna krvnih žilic. Po njih prihaja hrana za oko. Spredaj, pod roženico, oblikuje žilnica barvast kolobar, imenovan šarenica, ki je različne barve. V sredini šarenice je okrogla odprtinica, zenica. Ob močni svetlobi se zenica zoži, v poltemi pa razširi. S tem uravnava množino vstopajoče svetlobe. Širijo jo prečkaste gladke mišice v šarenici, ožijo pa krožno potekajoče gladke mišice.
Za zenico je prozorna leča. Leča je pritrjena s tankimi nitkami v mišičnatem obročku za šarenico. Če so nitke napete, je leča sploščena, če pa nitke popustijo, se leča, ki je prožna, izboči. Čim bolj je leča izbočena, tem bolj lomi svetlobo. Prostor med roženico in šarenico je prednji zrkelni prekat, med šarenico in lečo pa je zadajšnji zrkelni prekat. Tretja, to je notranja ovojnica, mrežnica, je iz vidnih čutnic. Z njimi so povezane živčne celice, katerih vlakna se združijo v vidni živec, ki izstopa iz zrkla in poteka do možganov. Notranjost zrkla izpolnjuje prozorna, zdrizasta steklovina.

Svetlobni žarki pridejo do mrežnice skozi prozorno roženico, zenico, lečo in steklovino. Ko gredo svetlobni žarki skozi te očesne dele, se lomijo, tako da nastane na mrežnici zmanjšana in obrnjena slika predmeta, ki ga gledamo. V očesu se torej dogaja nekaj podobnega kot v fotografskem aparatu.
Jasno in ostro vidimo le predmet, čigar slika nastane natančno na mrežnici. Človeško oko lahko prilagodi lečo tako, da nastanejo na mrežnici slike različno oddaljenih predmetov. Pri gledanju v daljavo je leča bolj sploščena in zato manj lomi svetlobne žarke. Čim bolj iz bližine gledamo kak predmet, tem bolj se leča zaobli in taka močneje lomi svetlobo. V starosti je leča vedno manj prožna, tako da bližnjih predmetov ne moremo videti več jasno.
Pravilno zgrajeno človeško oko vidi predmete, ki so oddaljeni več kot 5 metrov, ne da bi bilo potrebno lečo prilagajati. Pri gledanju v daljavo torej oko počiva. Da ostane vid zdrav, je potrebno, da je skozi okno stanovanja ali šolske sobe prost pogled v daljave. Kadar gledamo pri delu v bližino, je dobro, da kdaj pa kdaj pogledamo v daljavo; oko se pri tem odpočije. Najprimernejša razdalja za gledanje manjših predmetov, to je pri branju in pisanju, je 25 do 30 cm. Pri gledanju v taki razdalji oko najmanj trpi.

Večina otrok se rodi daljnovidnih ! Oko oz. zrklo naslednja leta raste. Z rastjo se oko veča in dioptrija se normalno spreminja. Ta pojav se imenuje emetropizacija ali razvoj normalno vidnosti in pomeni izginjanje dioptrije. Rast očesa se ustavi v puberteti kar pa ni nujno. Če se rast v določeni t.j. normalni dimenziji ne ustavi, postane oko za obstoječi sistem leč predolgo oz.drugačno. Pojavi se kratkovidnost ali astigmatizem ali kakšna druga motnja

Oko varujeta dve kožni gubi, zgornja in spodnja veka. Veke imajo na robovih dlačice, trepalnice, ob njih pa so številne lojnice. Izloček lojnic maže robove vek, zato se robova tesno prilegata, kadar mižimo. Gnojno vnetje teh lojnic imenujemo ječmen. Notranjo stran vek pokriva zelo občutljiva sluznica, veznica. Veznica prehaja tudi na zrklo in ga pokriva do roženice. V veznici je veliko krvnih žilic, živcev in žlez. Žleze izločajo sluzasto tekočino, zato se veke in zrklo ne tarejo.
Nad očesom se bočijo obrvi. Obrvi zadržujejo znoj, da ne kaplja s čela v oko.V zgornjem, zunanjem kotu vsake očnice je žleza solznica. Solznica izloča stalno prozorno, nekoliko slano tekočino, solze. Solze se zbirajo v notranjem očesnem kotu, iz katerega odtekajo skozi solzevod v nosno votlino. Žalost, jeza, veselje, pa tudi mehanični dražljaji na veznico, ostre vonjave in začimbe povzroče, da se izloča več solz, ki nato téko čez spodnjo veko.
Zrklo spretno premika v vse smeri šest prečno progastih očesnih mišic. Vraščene so na steno očnice ter pripete na zrklo. Obe zrkli se premikata vedno hkrati v isto smer. Če ohromi ali oslabi posamezna mišica enega zrkla, nastane škiljenje.

Je motnja vida kjer vidimo jasno na blizu in megleno na daleč. Pojavi se običajno v šolski dobi in se umirja okrog 30 leta starosti. Doseže lahko vrednosti nad 30 dioptrij. Redko se pojavi ob rojstvu. Dejavniki, ki pospešujejo ali povzročajo nastanek in rast kratkovidnosti so: dednost, dolgotrajno bližinsko delo, slabša oz.umetna osvetlitev, bolezni, in drugo.
Razlog nastanka kratkovidnosti je pretirana rast očesa v vzdolžni osi ali pa nenormalne spremembe v zakrivljenosti roženice ali leče.
Slika oddaljenega predmeta se izostri v očesu pred mrežnico. Zato vidimo oddaljene predmete megleno. Da si jih izostrimo moramo pripreti veke ali uporabimo minus dioptrijo (razpršilno lečo). Oko je naravnano za gledanje na blizu.

Je motnja vida kjer oddaljene predmete še nekako uspemo izostriti oz. jih videti jasno medtem, ko nam to pri gledanju na blizu ne uspe. Na blizu vidimo megleno kljub skrajnemu naporu prilagajanja ali akomodacije . Daljnovidnost je normalna ob rojstvu, saj se večina otrok rodi daljnovidnih. Težave povzroča v obliki utrujenih oči, solzenja in glavobola pri natančnem gledanju, meglenja slike in drugih.Pri otrocih se lahko poleg daljnovidnosti pojavi še škiljenje in slabovidnost enega očesa.
Razlog je premajhno očesno zrklo v vzdolžni osi ali pa premajhna dioptrijska vrednost očesnih medijev, ki povzroči, da se slika gledanega predmeta virtualno izostri za mrežnico. Težavo oz. megleno sliko na blizu odpravimo z zbiralno ali plus lečo. Oko nenaravnano za gledanje na daleč. Pri visoki daljnovidnosti vidimo megleno tudi na daleč.
Posebna oblika dajnovidnosti je presbiopija ali starovidnost. Pojavi se po 40 letu starosti, ko rabimo dioptrijo za bližinsko delo .Vzrok je v pešanju akomodacije ali prilagajanja gledanja na blizu. Svoj vrh doseže okrog 65 leta starosti z dodatkom plus 3 dioptrije.

Astigmatizem je posebna oblika motnje vida, kjer se vpadni žarki predmeta iz okolice na poti skozi optične medije (roženica,leča) ne lomijo pravilno . Del slike se izostri na mrežnici del slike pa pred ali virtualno za mrežnico. Zato vedno vidimo deloma ali pa precej megleno . Na astigmatizem se lahko navadimo oz. s povečano napetostjo vek izboljšamo ostrino. Zamenjujemo podobne oblike : število 9 ali 6, črko a ali e, itd. Astigmatizem je lahko kratkovidnostni ali daljnovidnostni ali mešan. Motnjo odpravimo z cilindrično lečo, ki lomi svetlobo le v eni osi, ter izostri megleni del slike na mrežnici

Strabizem pomeni patološki odklon enega očesa v razmerju na drugo oko, napaka, pri kateri se vsako oko gleda v drugo smer.

Poznamo:
- stalni strabizem
- strabizem, ki se pojavlja s presledki - občasni
Oko se različno odkloni. Poznamo več vrst odklonov očesa: navznoter - konvergentni strabizem, navzven - divergentni strabizem, navzgor - strabismus sursumvergens, navzdol - strabizmus deorsumvergens; lahko pa se odkloni kombinirano, na primer navzgor in navznoter hkrati.
Vzroki za škiljenje so lahko: refrakcijske hibe z ambiopijo, okvare zunanjih očesnih mišic, okvare okulmotornih živcev ali okvare v možganih. V populaciji se pojavlja v 3 - 4%.
Svojo vlogo pri škiljenju igra tudi dednost, saj je 4-krat večja verjetnost, da bo otrok škilil v družini, kjer oba starša škilita ali pa sta škilila v otroškem obdobju.

Katarakta:

Katarakta je strokovni izraz za sivo mreno, postopno zamotnitev zdrizaste snovi, ki tvori očesno lečo pogosto obolenje pri starejših. Onemogoči ali ovira svetlobnim žarkom vstop v oko in tako postopoma zmanjšuje vid. Najpogostejši vzrok katarakte je degeneracija leče v starosti, pojavlja pa se tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo, nekaterih metabolnih obolenjih, pri bolnikih, ki so dolgotrajno jemali kortikosteroide in pa tudi pri samih poškodbah očesa.
Katarakta je motnjava leče, ki delno onemogoča prehod svetlobe, ki je potreben za jasen vid. Ponavadi leča porumeni, postane rjava ali sivkasta; to je pa posledica strjevanja beljakovin. Razvoj katarakte je lahko počasen ali pa zelo hiter. Bolnik opazi razvoj sive mrene, ker sem mu poslabša vid. Velikokrat se zgodi, da bolnik manjših motnjav sploh ne zazna, opazi jih šele, ko se le te razširijo na področje zenice. To motnjavo se lahko zazna kakor senco, oziroma kot bleščanje v močni svetlobi, slabše ločevanje kontrastov ali monokularni dvojni vid.
Edini način zdravljenja katarakte pa je kirurški poseg, ne obstajajo ne zdravila in ne kapljice, ki bi lahko katarakto pozdravili!

Glavkom:

Glavkom je medicinski izraz, ki opredeljuje očesne bolezni, ki prizadenejo očesni živec, se pravi, povezavo med očesom in možganskim živčnim sistemom, kamor potujejo vidne informacije.
Posledica pa je slabši vid in izpadi v vidnem polju. Vzrok te poškodbe, ki je nastala na očesnem živcu pa je v večini primerov zvišanje notranjega, očesnega, pritiska, ki posredno kvari očesni živec zaradi zmanjšanja krvnega obtoka po arteriji retine in njenih vejah. Normalen očesni pritisk ne sme presegati 21mmHg, saj zvišanje le tega lahko povzroči slabo prekrvavitev živčnih celic, ki odmrejo. Poškodba vidnega živca ima lahko zelo hude posledice, kakor moteno ali prekinjeno prenašanje vidnih sporočil v možgane, slabši vid, zelo slab vid in na koncu celo slepota. Vendar sodobne medicinske tehnike omogočajo dober nadzor nad to boleznijo. Seveda tudi v tem primeru je najpomembnejša hitra prepoznava znakov bolezni in seveda takojšnje zdravljenje. Poznamo kar nekaj načinov zdravljenja: medikamentozna terapija (to so največkrat kapljice, ki uspešno zmanjšujejo očesni pritisk), laserska terapija in kirurška terapija.
Torej, pomembno je, da obiščete okulista in preverite očesni pritisk. Svetujemo vsaj en obisk po 40. letu in po 60. letu vsaj en pregled vsako drugo leto.
Visok notranji očesni pritisk lahko povzroči nastanek glavkoma!